Pojdi na vsebino

Bizantinsko papeštvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Belizarjevi osvajalni uspehi za časa bizantinskega cesarja Justinijana (oranžno) so omogočila Bizantinskemu cesarstvu, da je skozi dve stoletji igralo odločilno vlogo ne le v Vzhodni, ampak tudi v Zahodni Evropi.

Bizantinsko papeštvo je bilo obdobje bizantinske nadvlade nad papeštvom. Trajalo je od 537 do 752. Rimljani so morali za posvetitev rimskega škofa pridobiti dovoljenje bizantinskih cesarjev.

Bizantinski papež, nekateri uporabljajo tudi izraz grški papež,[1] je oznaka tistega papeža, ki ga je bizantinski cesar imenoval oziroma potrdil bodisi sam ali pa preko ravenskega eksarha.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

To obdobje je trajalo nekako od cesarja Justinijana naprej pa do obdobja, ko se je papeštvo osvobodilo carigrajskega varuštva in iskalo zaščito pri Frankih. Ti papeži pravzaprav niso bili bizantinski v ožjem pomenu besede. Taki so bili namreč carigrajski patriarhi, ki so si - vsaj nekateri - lastili naslov "kumenski patriarh", kar je na nek način pomenilo isto kot "rimski papež", ali pa so naziv smatrali celo za pomembnejši. "Bizantinski papeži" so bili namreč tisti, ki so bili bolj ali manj pod vplivom Carigrada. Nekateri so kljub temu ravnali zelo neodvisno.[2]

Kateri so bili "bizantinski" papeži

[uredi | uredi kodo]

Pravzaprav se je začelo "bizantinsko papeštvo" že z od cesarja Justinijana vsiljenim papežem Vigilijem, ki mu je bila naklonjena tudi cesarica Teodora misleč, da ga bo zlahka pridobila za monofizitizem. Značilno je, da se kljub svoji omahljivosti ni dal popolnoma vpreči v voz dnevnih cesarskih političnih potreb.

Viri in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Glej za primer M. Benedik, kar pa ni ustrezen naziv. Če rečemo "grški papeži", jih lahko pomešamo s tistimi, ki so bili po narodnosti Grki. To pa pravzaprav nima nobene zveze z "bizantinskimi" papeži.
  2. J. Gergely. A pápaság története. str. 49.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. (Slovenski prevod: Zgodovina Cerkve v stotih slikah, Družina Ljubljana 1995, Prevedel France M. Dolinar.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • P. Manns: Testvéreink a szentek (po: P. Manns: Reformer der Kirche, Matthias-Grünewald-Verlag Mainz, 1970), szerkesztő: László Marosi, 2. kiadás, Prugg-Verlag Eisenstadt 1980.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • Révai nagy lexikona I-XXI. Révai testvérek irodalmi intézet részvénytársaság, Budapest 1910-1935.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]